Osrednji del knjige je posvečen umetnostni geografiji in njenemu utemeljitelju pri nas, Francetu Steletu. Ob vsem spoštovanju, ki ga gojim do svojega učitelja in duhovnega mentorja, je vendarle treba priznati, da so pionirski časi naše umetnostnozgodovinske stroke že delno za nami. Stele je znal genialno najti stik z gradivom, ki bi po merilih tako imenovane visoke umetnosti ne zaslužilo posebne pozornosti, medtem ko so današnja prizadevanja usmerjena bolj v iskanje vzvodov in zgodovinskih povezav v likovni ustvarjalnosti. Geografske konstante so skupek najrazličnejših danosti, ki so vodile v lokalne ali krajevne posebnosti. Velik del teh je mogoče razumsko razložiti in tako zmanjšati vpliv težko preverljivih dejavnikov, ki so jim nekdaj dejali narodova duša. Čemu je kranjska dežela vsakega prišleka kmalu tako nivelirala, da je krenil v smeri najmanjšega odpora? Kakšno vlogo je pri tem igrala bližina Sredozemlja? Zakaj so se Štajerci vedli drugače? Kako je mogoče ločiti umetnost nemškega in slovenskega dela Štajerske ali Koroške? Odkod trdoživost koroške gotike, ki je zavirala razvoj baroka? Čemu sta se pri nas tako močno zasidrala prav gotika in barok? Itd. Navajam samo nekaj s slogom prostora povezanih vprašanj, ki jih bo bralec z izjemo Steletovih misli o posebni slovenski gotiki, zaman iskal v Podobah slovenstva, so pa vendarle temeljna za razumevanje problema. Namesto tega mu avtorica zelo obširno ponuja različne definicije umetnostne geografije, govori tudi o dunajskem teoretiku Aloisu Rieglu in pri tem prezre najpomembnejše, namreč da je Stele razlago slovenstva izpeljal prav iz njegove teze o umetnostnem hotenju, medtem ko je Riegl svoje nazore gradil na antitezi popularno razumljenih Semperjevih idej, od katerih sta bila odvisna tudi Fabiani in Plečnik. Zato je bilo razpravo še najbolj razumno skleniti z dobesedno ponovitvijo Steletovih dognanj.