da celo za tiste, ki ne morejo z nami in se nam priporočajo ali preprosto mi mislimo nanje. Malo drzna je izjava navdušenega gornika Reinholda Stecherja, ko pravi: »Veličastni molk je prvo zdravilo, ki so ga gore pripravile za nas, razdražene, zmedene, iztirjene in površne ljudi.« To gotovo velja najprej zame, potem za druge. Če pristopimo k vzponu s tako držo, bodisi na videz zdravi ali po okrevanju od težke bolezni, se vedno vračamo zadovoljni in nekako izpolnjeni, čeprav tega ne znamo razumsko razložiti. Kot bi tam zgoraj pustili nekaj težkega, morečega, pustega in sivega, kar je prav tako pogosto del našega vsakdana, če si le upamo priznati. Ta vsakdan je drugačen, ko gremo IZ VRTINCA ŽIVLJENJA KVIŠKU in ga pogledamo od zgoraj. Nekako na vse gledamo ne zviška, temveč bolj zdravo relativno. Da bi bilo še več takšnih Triglavov, tako osebnih kot tudi skupnih vzponov. Nikoli pa vas nisem, spoštovane gospe, mogel povsem razumeti po prihodu v dolino, ko je tako prijalo spočiti se ob Blejskem jezeru in so oči pri marsikaterem vodniku kar same lezle skupaj. Ve, pohodnice, pa, kot da zakoni utrujenosti za vas ne veljajo, ste bile ob domači glasbi sposobne plesati še dolgo v poznopoletni večer. Le odkod vam ta energija, če ne od nekod zgoraj.