Umiranje za domovino, ki je posameznik navadno ne izbere, dobi moralno vzvišenost, ki je umiranje za Laburistično stranko, Ameriško zdravniško združenje ali celo Amnesty International nikakor ne dosega, saj gre za ustanove, ki si jih človek izbere in lahko iz njih izstopi, če želi. Umiranju za revolucijo vzvišenost zagotavlja prepričanje o fundamentalni neomadeževanosti te revolucije. (Če bi ljudje videli proletariat zgolj kot skupino ljudi, ki si prizadevajo imeti hladilnike, počitnice ali oblast – ali bi bili pripravljeni umirati zanj; tudi če so sami pripadniki proletariata?)5 Ironično pri tem je, da lahko tudi marksistične interpretacije zgodovine občutimo (ne pa razumsko dojamemo) kot reprezentacije brezpogojne nujnosti, ki tako dobijo avro neomadeževanosti in nepristranosti. Koristno bo, če se še enkrat spomnimo jezika. Prvo, kar opazimo, je primordialnost jezikov, tudi tistih, ki jih imenujemo moderni. Nobenemu jeziku ni mogoče določiti rojstnega datuma, vsi nejasno izhajajo iz preteklosti, ki ji ni videti obzorja. (Če postavimo, da je homo sapiens dejansko homo dicens, je težko verjeti, da je nastanek jezikov poznejši od nastanka vrste same.) Zdi se, da so korenine jezikov globlje od česarkoli drugega v sodobnih družbah. Hkrati je jezik naša najmočnejša vez z mrtvimi. Ko ljudje, ki govorijo angleško, slišijo besede »Earth to earth, ashes to ashes, dust to dust« (»Zemlja zemlji, pepel pepelu, prah prahu«), ki so nastale pred skoraj štirimi stoletji in pol, se jih poloti strah zbujajoča napoved simultanosti skozi homogeni, prazni čas. Teža besed je le delno posledica njihovega svečanega pomena; daje jim jo tudi nekakšna pradavna »angleškost«. Drugič, obstaja posebna vrsta sodobne skupnosti, do katere nas pripelje edinole jezik – najlaže skozi poezijo in pesmi. Za primer vzemimo nacionalne himne, ki jih pojejo o nacionalnih praznikih.