Nekega junijskega večera smo se z brniškega letališča odpeljali proti Dunaju in od tam ob 20.30 poleteli proti Oslu. Po naši običajni logiki se takrat že mrači. Predstavljam si, da je zunaj že trda tema, in premišljujem, kako je urejeno nočno letenje. Po dveh urah letenja se pričnejo priprave za pristanek. Sedim ob oknu na levi strani potniške kabine in po obrazu se mi razleze toplota, podobna tisti, ki izhaja iz sonca. Začuden vprašam ljudi, ki potujejo z menoj, kaj to pomeni? Odgovor je, da sije sonce. V njihovem odgovoru je kanček čudenja, v mojem poslušanju pa ga je še več. Potipam kazalce, ura je 22.45, zunaj pa sije sonce. Ali je to mogoče? Razlagajo mi specifiko skandinavskega podnebja. Razumsko dojamem, d je v Oslu ob 11. uri ponoči še dan in sije sonce, a kako naj v tem trenutku spravim v red občutek, s katerim sem živel zadnji dve uri letenja. Zunaj noč in zvezde, mi pa v potniški kabini po večeri, ob pivu. To je bil zame samo dokaz več, kako se da čutilo zmanipulirati. Govorim seveda o posledici in ne o namenu.