Obul sem si planinske gojzarje, umerjene na mojo nogo in narejene po naročilu, ki preverjeno zdržijo tudi Himalajo, oblekel posebno majico, ki oddaja znoj, in si na hrbet oprtal leseno mučilno napravo. Nisem imel še nobenih pomislekov ali strahov. Malce me je zaskrbelo le, ko sem kar hodil in hodil in hodil do trgačev, da je že prazna brenta začela kriviti hrbet, a dokler je niso napolnili, sem bil še kar dobre volje. Poslušal sem Igorja, ki je trgačem dajal navodila, katere sorte grozdje naj trgajo (zame so bile vse enake, če sem iskren, pa tudi njihova imena sem že pozabil, poznavalec in enolog, kakršen sem!), kako naj pazijo na premalo zrele ali gnile ali obtolčene jagode. Kot vol, vdan v usodo, sem počepnil in počakal, da so mi vedra, polna narezanih grozdov, začeli prazniti v brento. Pustimo to, da se je kakšno zakotalilo in zdruskalo tudi na hrbet, pustimo tudi to, da so trgači grozdje v brento natlačili, naj omenim le, da ko sem poskušal vstati, sem bil prepričan, da nekdo za mojih hrbtom poskuša slabo šalo – s pritiskanjem brente ob tla … Pa seveda ni. Sem hodil in nosil in praznil in trpel in trpel, sonce je pripekalo, ljudje so ukali, peli, vriskali in razdirali kosmate, mene pa je pobiralo. Res. Saj razumsko dojamem, da je trgatev družaben dogodek in podobni otrobi, a če sem se še tako trudil, poistovetiti se s tem nisem mogel. Tudi dobre volje ni bilo, nič ne tajim. Le muka, muka, ki bi mi jo še Sizif zavidal!