V srce segajoče pisanje, v katerem deček izrazi zavedanje, da je bilo njegovo življenje kratko, vendar ga ne obhaja drugo obžalovanje kot to, da bo moral zapustiti vse bližnje in drage, so javno prebrali že na začetku maja letos, pred spomenikom odpornikom v Bois de Boulogne, na dan, ko je Sarkozy uradno prevzel predsedniške dolžnosti. Tedaj so si to potezo razlagali kot hotenje novoizvoljenega predsednika prikazati nekakšno kontinuiteto z golizmom, ko pa so šolniki v septembru dobili ministrski odlok o obveznem branju pisma po vseh šolah na dan obletnice ustrelitve, je završalo. Guy Môquet je lik, ki ga je povzdigoval že de Gaulle, v resnici pa je 17-letni sin komunističnega poslanca nadvse tragična zgodovinska figura. Ob omembi njegove smrti se pojavljajo številna vprašanja, ki tako, kot je navadno glede velikih zgodovinskih obdobij, razdvajajo narod. Politizacija torej ni naključje. Francozi so v življenje obudili pol stoletja stare razprave, kakšna je bila povezava med komunistično partijo in odporom: KP je bila ob sklenitvi pakta o nenapadanju med Hitlerjem in Stalinom nevtralna in prav miroljubna. Guyja Môqueta, ki je bil tudi sam privrženec komunistov, so aretirali francoski policisti, ker naj bi nezakonito razdeljeval komunistične letale, ustrelili pa so ga pripadniki nemške okupatorske vojske – kot enega od 26 talcev, ki so jih pobili kot kazen za smrt nemškega častnika, ubitega iz zasede.