Janšev gordijski vozel. Kljub temu smo sporni sestanek v Vidmarjevi vili praznovali kot dan upora proti okupatorju še dolga leta po propadu komunizma. Dosedanje proslave so potekale v luči monopola boja proti okupatorju, ploskali so izključno partizanom, komunistično revolucijo, ki se je dogajala vzporedno z narodnoosvobodilnim bojem, so po padcu berlinskega zidu zamolčali (čeprav smo se o njej učili iz vseh socialističnih šolskih učbenikov). Porodilo se je vprašanje, čemu sploh prazniki, ki razdvajajo ljudi in potvarjajo slovensko zgodovino, zato je bil premier Janez Janša v dvomih, ali naj ta dan sploh praznuje, saj bi tvegal očitke z ene ali druge strani. Gordijski vozel je presekal tako, da se je poklonil prvemu uporu proti fašističnemu okupatorju, ki ga niso organizirali (komunistični) partizani, ampak (neideološki) tigrovci. Hkrati je pozdravil partizanstvo kot odpor (rezistenco) ter obsodil njegovo zlorabo za potrebe komunistične revolucije in povojnega prevzema oblasti. Dejal je, da so bili tudi mnogi partizani žrtve krvnikov iz lastnih vrst, po drugi strani pa obsodil kolaboracijo z okupatorjem ter zločine nad civilisti, ki so jih prizadejale vse vojskujoči strani. Spomnil se je tudi na nacionalno ilegalo, ki se je bojevala med dvema ognjema (večino njihove vojske so uničili partizani jeseni 1943. in vojne ujetnike hladnokrvno zmetali v kočevske jame, nekatere nacionalne ilegalce so komunistični agenti izdali okupatorju, ki jih je nato aretiral in poslal v koncentracijska taborišča). Po desetletjih monopolizacije odpora proti nacifašizmu se je torej zgodila njegova pluralizacija...