Ko so si nekdanje kolonije prizadevale za neodvisnost in postale neodvisne, je bil eden od načinov, s katerim se je nacionalistična elita hotela razlikovati od zahodnih kolonialistov in definirati svojo identiteto, ta, da je podpirala uporabo domačega jezika in zatirala jezik imperija. Po pridobljeni neodvisnosti so se elite v teh družbah morale tudi razlikovati od navadnih ljudi v svoji družbi. Tekoče znanje angleščine, francoščine ali drugega zahodnega jezika je pomenilo ravno to. Posledica je bila, da so elite v nezahodnih družbah pogosto sposobne bolje komunicirati z zahodnjaki in med seboj kakor pa s prebivalci svoje družbe. (Podobne razmere so bile na Zahodu v sedemnajstem in osemnajstem stoletju, ko se je plemstvo iz različnih držav lahko zlahka sporazumevalo v francoščini, ni pa znalo govoriti domačega jezika svoje dežele.) Videti je, da v nezahodnih družbah hkrati delujeta dve nasprotujoči si težnji. Na eni strani angleščino vedno bolj uporabljajo na univerzitetni ravni, da diplomante usposobijo za globalno tekmo za kapital in kupce. Na drugi strani družbeni in politični pritiski vedno bolj vodijo do splošne rabe domačih jezikov: arabščina spodriva francoščino v Severni Afriki, urdu [moderna oblika hindustanskega jezika] zamenjuje angleščino kot uradni in izobraževalni jezik v Pakistanu in mediji v domačih jezikih nadomeščajo angleške medije v Indiji. Tak razvoj dogodkov je predvidela indijska Izobraževalna komisija leta 1948, ko je trdila, da "raba angleščine [...] razdvaja ljudi v dva naroda, manjšino, ki vlada, in večino, ki ji vladajo, pri čemer ena ni sposobna govoriti jezika druge, zato se ne razumeta.". Štirideset let kasneje ohranjanje angleščine kot elitnega jezika to napoved potrjuje in je ustvarilo "nenaravno stanje v delujoči demokraciji, ki temelji na volilni pravici odraslih [...]. Angleško govoreča Indija in politično zavedna Indija se vedno bolj razhajata,", kar sproža "napetosti med manjšino na vrhu, ki zna angleško, in številnimi milijoni -- oboroženimi z volilno pravico -- ki je ne znajo.".17 Nezahodne družbe vzpostavljajo demokratične institucije, in ljudje v teh družbah so veliko bolj udeleženi pri vladanju, zato raba zahodnih jezikov upada, domači jeziki pa vedno bolj prevladujejo.