»Modni salon« je razdeljen na deset prizorov, ki se dogodijo med letoma 1945 in 1952 v manjši pariški krojačnici in ki zadevajo življenje in usode ljudi, ki jih je naključje zbralo pri delu v njej. V ospredju dogajanja postavlja osebi, ki ju je minula vojna najbolj zaznamovala, mlado šivalko, Židinjo, katere mož je izginil v koncentracijskem taborišču, in lastnika krojačnice, prav tako Žida, ki je na svoje medvojno skrivaštvo ohranil nadvse travmatičen spomin, medtem ko so drugi nastopajoči zvečine le bolj ali manj ravnodušni opazovalci in komentatorji dogajanja, potrebni zato, da preteklost osrednjih oseb oziroma njihovo trenutno psihično življenje prihajata na dan kar najbolj neprisiljeno, spontano, v normalnem, skorajda banalnem okolju vsakodnevnih krojaških opravil. Žalostni, na trenutke tudi presunljivi usodi šivalke Simone in krojača Leona se torej luščita iz skrajnje realističnih, na pogled kar dokumentarnih izsekov iz vsakdanjika v šivalnici, in to ne kot izjemna, tragična primera, temveč le kot posebej osvetljena drobca v mozaiku življenja tako imenovanih malih ljudi. Ti usodi – in okolico, v kateri se razrivata – prikazuje Grumberg tako, da neprenehoma prepleta sentiment in humor, vznesenost in banalnost, pretresljive izpovedi in zabavne prepire, ne da bi ga pri tem preočitno zaneslo v to ali v drugo stran. Enakomerno je porazdeljena tudi kritičnost besedila: del je velja francoski oblasti, ki na hitro in na silo pozablja žrtve vojnih grozot, drugi del pa je namenjen nekaterim samim žrtvam, saj bi tudi krojač Leon najraje do kraja izbrisal medvojni čas in si zatisnil oči pred njegovimi posledicami. Srečno ravnovesje, s katerim se Grumberg giblje med turobnostjo in humornostjo, ne da bi zašel v razčustvovanost in šaljivost, in ki mu omogoča kritičnost brez preočitne tendencioznosti, daje igri »Modni salon« precejšnjo prepričljivost in dokajšnjo privlačnost.