Izjemno privlačno moč ima zanesljivo domotožje. A tu zadaj in spodaj se skriva toliko bolečine, da jo bo težko premostiti, ne glede na stanje mostov. Najbolj znameniti sin teh krajev, Elie Wiesel, rojen v Sighetu - po nekaterih podatkih v Romuniji, po drugih na Madžarskem, kar naj dodatno ilustrira zapletenost zgodovine teh krajev - je o tem še pred 35 leti napisal knjigo, in to eno najbolj mučnih, tesnobnih knjig, kar jih je. Mesto za zidom govori o človeku, ki se skrivaj prebije z zahoda nazaj v svoje rodno mesto, tam pa se mu zgodi dvoje. Odkrije, da ga je domov tako vleklo zato, da bi videl in si razjasnil ravnodušni obraz, ki je iz bližnje hiše strmel na dvorišče, prepolno Židov, ki so zastraženi čakali na transport v Auschwitz. In potem ga zaprejo ter postavijo pred zid, kar tu ni slikoviti sinonim za usmrtitev, temveč izraz za najmanj naporno, pa izredno učinkovito obliko mučenja; gre za mirno stanje pred zidom, uro za uro, dan za nočjo. Tej torturi se reče tudi molitev.