Gospa Filipa, ki jo je mož zasačil z ljubimcem in so jo postavili pred sodišče, z odsekanim in kratkočasnim odgovorom reši sebe in doseže spremembo pravnega predpisa. Fiammetta je že molčala in vsi so se smejali nenavadnemu dokazu, ki ga je uporabil Scalza, da bi bolj kot vse druge poplemenitil Baroncije, ko je zapovednica ukazala Filostratu, naj pripoveduje. In fant je spregovoril: Vrle dame, lepo je, če zna človek v vsaki priložnosti najti pravo besedo, a meni se zdi še posebno lepo, če jo zna najti tam, kjer to terja nuja. V tem se je neka žlahtna gospa, o kateri vam imam namen govoriti, tako dobro odrezala, da poslušalcev ni le spravila v smeh in veselje, marveč je tudi sebe izmotala iz zank sramotne smrti, kakor boste slišale. Mesto Prato je imelo pravni predpis, ki je bil dejansko vreden nič manjše graje, kot je bil oster, predpis, ki je veleval, da je treba brez razločka sežgati na grmadi ženo, ki jo mož zasači v prešuštvu z ljubimcem, kot tisto, ki bi zanjo ugotovili, da se je s komer koli spečala za denar. Medtem ko je bil ta predpis v veljavi, je naneslo, da je lepo in bolj kot druge zaljubljeno žlahtnico, gospo Filipo po imenu, njen mož Rinaldo pl. Pugliesi lepe noči v njeni sobi našel v naročju Lazarina pl. Guazzalotrija, žlahtnega in brhkega fanta domačina, ki ga je imela rajši kot samo sebe. Ko je Rinaldo to videl, ga je popadla strašna jeza in se je le stežka zadržal, da ni planil nadnju in ju ubil; in če se ne bi bal za samega sebe, bi bil to, k čemur ga je gnal bes, tudi storil. Glede tega se je torej unesel, nikakor pa se ni mogel odreči temu, da ne bi terjal, naj postava poskrbi za tisto, za kar sam ni smel, to se pravi za smrt njegove žene. Ker je imel za ženino krivdo na voljo dokaj tehten dokaz, jo je, ne da bi še kaj razmišljal, brž ko se je zdanilo, ovadil sodišču. Ženski, dobri duši – take so ponavadi tiste, ki so zares zaljubljene – so sicer mnogi njeni prijatelji in sorodniki svetovali, naj se sodbi odtegne, a se je vendarle odločila, da pojde tja, prizna, kar je res, in rajši ponosno umre, kot pa da bi strahopetno zbežala in v odsotnosti obsojena živela v izgnanstvu in vsem očitno kazala, da ni vredna takšnega ljubimca, kakršen je fant, v čigar naročju je prejšnjo noč spala. S precej številnim spremstvom žensk in moških, ki so ji vsi prigovarjali, naj taji, je prišla pred župana in ga z ravnodušnim obrazom in odločnim glasom vprašala, kaj bi rad od nje. Ko si jo je župan ogledoval in videl, kako od sile lepa je in na moč priljudnega vedenja, pa tudi, kolikšna je njena srčnost, kar so pričale njene besede, se mu je zasmilila in se je zbal, da ne bo priznala kaj takega, zavoljo česar bi jo moral obsoditi na smrt, če noče kršiti svoje uradne dolžnosti. Ker se nikakor ni mogel izogniti zaslišanju glede tega, kar so ji očitali, ji je rekel: »Gospa, kakor vidite, je tu vaš mož Rinaldo in se pritožuje nad vami, ker vas je, kot pravi, zalotil v prešuštvu z drugim moškim. Zavoljo tega zahteva, naj