Bayani Gorospe me je prvič pogledal sumničavo, s pol oči skozi leseno rešetko zatohle poštarske barake. Z nujnim, zame seveda nesmiselnim vprašanjem, čemu sem bil izbral prav Siquijor in San Juan. Potovanje, sem odgovoril, je nepredvidljiv splet naključij, če ga načrtuješ še s takšno natančnostjo – ampak bolje, sem dodal, da ga ne, in tudi jaz se raje prepuščam. Z mojim odgovorom je bil videti zadovoljen, rekel pa ni nič. Prijel je mojo potovalko in jo po stopnicah, pod katerimi so se zgnetli na videz ravnodušni obrazi hišnih prebivalcev, odnesel na vrh ter jo malomarno odložil na tla sredi svetlega prostora; soba je imela troje oken, od katerih je eno gledalo na streho sosednjega svinjaka, drugo na peščino in černat otoček pred južno obalo otoka Negros, tretje pa na debla palm, ob katerih so ležali s kokosovimi pahljačami pokriti ozki ribiški čolni. Do večera se nihče ni zmenil zame – nisem mogel ugotoviti, ali zaradi gostiteljske rahločutnosti ali zaradi malce zlobnega strinjanja z mojo popotniško ponižnostjo.