Mark je z ravnodušnim glasom izjavil, da je to itak že zdavnaj predvideval in pričakoval, kajti že doslej ga je prizadelo toliko drugih stvari, da je ta Sigmundova zavrnitev samo logičen zaključek in višek neizprosne štrene nesreč, ki mu je menda usojena od rojstva dalje. Rekel je še, da ne mara najine tolažbe in da ne bo nič jedel in nič pil, ne danes in tudi ne v prihodnje. Potem je vzel iz hladilnika pivo in kumarice, si narezal kruha, šunke in sira ter dejal, da je telesno in duševno tako zelo izčrpan, da pojde kar takoj ležat v svojo spalnico. Saj ne da bi mogel zaspati. To je popolnoma izključeno; odslej sploh ne bo več spal, niti ponoči ne. A vseeno naju prosi, naj v dnevni sobi ne razgrajava preveč, da ga to ne bi motilo v njegovem meditiranju in globokem, dostojanstvenem žalovanju.