Počakal jo je na koncu hodnika, stran od množice, ki se je trla v foyerju, prišla je s tistim komaj naznačenim nasmeškom na ustnicah, naproti mu je šla z zanesljivim in odločnim korakom, bila je kontakt, ni bilo dvoma. Dober večer, bi kaj spili? Ne, hvala, raje bi na hitro opravila, domnevam, da ste pustili v garderobi škatlo čokoladnih bonbonov, bi zamenjala številki? Če pa imate denar pri sebi, pojdiva k telefonu, bom vsaj uporabila to večerno torbo, celo mesto sem morala pretakniti, da sem našla tako veliko. Odločen, ravnodušen glas. Visoke ličnice, rjave oči, lepa. Trideset let, štirideset? Težko ji je bilo določiti starost. Prižgala si je cigareto in mirno zrla vanj. Sproščena, profesionalna. Ne zdaj, je odgovoril, žal mi je, trenutek ni pravi, na koncu predstave, če nama veleindustrijec ne prekriža načrtov. Kakšen veleindustrijec? Tisti, ki sedi zraven tebe. Ne govori neumnosti, sama sem tukaj, tistega tipa nisem videla svoj živ dan, ne razumem pa, zakaj me hočeš pustiti čakati do konca. Pozneje ti bo jasno.