Znano nam je, da je bil veliki problem pri Dostojevskem Bog. Bog nikoli ni bil problem za Whitmana. On je bil z Bogom, kakor je bila Beseda z Bogom od samega začetka. Dostojevski je pravzaprav moral ustvariti Boga – in kako herkulska naloga je bilo to! Dostojevski se je vzdignil iz globočin, in ko je dosegel vrh, je ostalo pri njem še vedno nekaj iz globočin. O Whitmanu pa imam podobo moža, ki poskakuje kakor zamašek v vrtinčastem toku; se zdaj pa zdaj potopi, vendar ni nikoli nevarnosti, da bi se potopil za zmerom. To je preprečevala sama substanca njega samega. Seveda lahko rečemo, da so naše narave po Bogu dane. Lahko tudi rečemo, da je bila Rusija v času Dostojevskega čisto drugačen svet kakor svet, v katerem je zrasel Whitman. A potem ko to priznamo in ustrezno poudarimo vse faktorje, ki določajo razvoj umetnikovega značaja kakor tudi temperamenta, se vračamo k vprašanju vizije. Oba sta imela preroško nagnjenje; oba sta bila prežeta z nekim sporočilom za svet. In oba sta jasno videla svet! Oba sta tudi šla med ljudi, tega ne pozabimo. Iz Whitmana izžareva velika darežljivost, ki je podobna božji; v Dostojevskem sta nekakšni skorajda nadčloveški napetost in ostrina. Je pa eden poudarjal prihodnost in drugi sedanjost. Dostojevski je kakor toliko Rusov devetnajstega stoletja eshatološki; ima mesijansko nagnjenje. Whitman, ki je trdno zasidran v večni sedanjosti, v toku, je skoraj ravnodušen do usode sveta. Večkrat govori v tonu prisrčnega, vihravega dobrodušneža, ki se naglo spoprijatelji z vsakomer. V bistvu ve, da je na svetu vse v redu. Ve še več. Ve, da ne bo ničesar izboljšal, če bo pokrpal, kadar bo kaj narobe. Znano mu je: spet se bo dalo spraviti v red, če že moramo uporabiti ta izraz, le vsak živ posameznik bo moral najprej spraviti v red sebe. Njegova ljubezen in sočutje do cipe, berača, izobčenca, prizadetega človeka ga odrešujeta inšpekcije in preiskovanja socialnih problemov. Ne pridiga nobene dogme, ne slavi nobene Cerkve, ne priznava nobenega posrednika. Živi pod milim nebom, krožeč naokoli z vetrom, opazuje letne čase in gibanja na nebu. Njegovo bogočastje je implicitno, in zato ne more storiti nič boljšega kakor ves dan peti hozano. Imel je probleme, to vem. Imel je svoje bridke trenutke, življenje ga je preizkušalo, zahajal je v stiske. Mogoče je imel tudi svoje trenutke dvoma. A nikoli mu ti ne silijo v njegovo delo. Ostaja ne toliko veliki demokrat kolikor zdrav in iskren kozmokrat. Zelo je zdrav in poln življenjskih sil. Tu sem morda zadel v bistvo. (Ne da bi hotel pri obeh primerjati telesno – epileptika z možem, ki živi na prostem. Ne.) Govorim o zdravju in življenjski moči, ki se izločata iz njegovega jezika, v katerem zato odseva njegovo osebno notranje stanje. Ko to poudarjam, hočem naznačiti, da sta imeli neodvisnost od kulturnih skrbi in ravnodušnost do vznemirljivih problemov kulture najbrž veliko opraviti s to krepilno lastnostjo njegovega pesništva. Tako mu je bilo prizaneseno z napadi, ki jim je od časa do časa izpostavljena večina evropskih kulturnikov. Whitman se zdi skoraj nepristopen za tegobe svojega časa. Živel ni v času, temveč v stanju duhovne polnosti. Evropejec ima dosti več težav pri vzdrževanju takšnega "stanja", potem ko ga doseže. Z vseh strani je oblegan. Mora biti za ali proti. Mora se udeleževati. Zanj je skoraj nemogoče, da bi bil "svetovni državljan"; lahko je kvečjemu "dober Evropejec". Tudi tu postaja težko biti nad direndajem, ne pa nemogoče. Tu je element naključja, ki se zdi v Evropi popolnoma odstranjen.