Toliko bolj zanimiva je v tem kontekstu knjiga Maria Ruggeninija Odsotni Bog (v izvirniku spisana leta 1997), ki s to sintagmo meri na nekaj povsem drugega. Ruggeninijev odsotni Bog je pravzaprav nekakšna kritika oziroma antipod prej opisanega »tradicionalnega« odsotnega ali skritega Boga. Italijanski fenomenolog in filozofski hermenevtik podaja v izhodišču sicer razmeroma ustaljeno duhovnozgodovinsko podobo usode Boga v svetu. Grštvo je imelo Boga, a ni imelo vere. Ta za grški odnos do Boga niti ni bila potrebna, saj je za grštvo božje svetu imanentno. Ni ločeno od razuma, temveč je celo izhodišče oziroma življenjsko okolje filozofije (»filozofija ne išče Boga, ampak je že pri božjem«); ni ločeno od človeka, temveč za Grka ravno Bog določa mero človekove človeškosti. S krščanstvom se to po Ruggeniniju bistveno spremeni. Krščanska teologija Boga loči od sveta, kot medij spoznavanja Boga pa namesto razuma, ki je za to nalogo prešibek, postavi vero. Krščanski Bog postane Bog vere in absolutna transcendenca, ki presega razum in svet. Za tradicionalno religiozno misel se seveda šele s tem vzpostavi primeren odnos do Boga; Ruggenini pa domiselno prikaže, kako je prav ta » Bog brez sveta, kot ga poznamo iz sholastične teologije «, pravzaprav zakrivil smrt Boga, in prav temu Bogu Stvarniku kot konceptu krščanske teologije pripiše »metafizično odgovornost za svet brez Boga «. Ko je Bog pregnan iz sveta, iz sveta izgine tudi smisel. Ta izginuli smisel človek najprej išče pri Bogu, ki (denimo v srednjem veku) prek vere ponuja zaščito bivanju. Toda z duhovnozgodovinskim preobratom, ki ga vpelje rojstvo novoveškega subjekta, človek za središče sveta postavi sebe in nase speljuje celoto bivajočega. Postopno izginevajo vsi bogovi, tudi Bog Stvarnik. Ruggeninijev miselni lok se sklene s temi izzivalnimi trditvami: »Razbožanstvenje sveta, ki ga je stvarnik zapustil svetni samostojnosti, je paradoksni proizvod ... potrebe po popolnem samozavarovanju, ki jo je vpeljal metafizični prevod vere v Boga v absolutistično pojmovanje njegovega razpolaganja s svetom. Ta prevod se ne zaključi z uveljavitvijo božje moči, temveč z uveljavitvijo moči človeka-subjekta nad svetom. Namesto da bi vera iskala Boga v svetu - kje naj ga pravzaprav išče končno bivanje - ga je prenesla v tako oddaljeno transcendenco, da je isti Bog postal ravnodušen do sveta ... Svet brez Boga potemtakem ni proizvod filozofije, temveč proizvod teologije oziroma tiste vere, ki je postala metafizika, in tiste metafizike, ki ni drugo kot volja do gotovosti.« Bog torej ni umrl zaradi svobodomiselnosti (razsvetljenstvo), ampak »zaradi teologije« in njenih podmen, na primer »zaradi neduhovne in izrazito naturalistične zahteve po čudežni vsemogočnosti, ki je Boga dolgo upodabljala kot kralja nad naravo, vzor za kralje na zemlji, ne pa kot moč, ki določa meje sleherni zemeljski oblasti ..., ker se od nje bistveno razlikuje«, »zaradi prekomernega povišanja človekove biti ... na škodo vsega drugega stvarstva, še zlasti narave« in »zaradi ošabnosti vernika, češ da vera lahko stopi v stik z absolutom na privilegiran način, kakršen je ʼsamemu razumuʼ povsem onemogočen«.