Po besedah Uletove so tradicionalne predsodke začeli nadomeščati moderni. Pojavljati se je začel odklonilni rasizem, ki se izraža prikrito. Tradicionalni rasist je sovraštvo in nenaklonjenost izražal neposredno, brez nadzora čustev, medtem ko se moderni rasist noče zavedati svojega rasizma, nekaterih družbenih skupin se le izogiba in do njih navidezno vzdržuje pozitivna čustva. Moderne predsodke je torej težko odkriti, ker jih javnost ne opazi. Sodobni predsodki in diskriminacije niso več nasilni, ne gre več za odrivanje drugačnih. Cilj današnjih predsodkov je pritisk, da bi tudi drugi, ki jih predsodki zadevajo, sprejeli našo govorico kot svojo. "Za sodobne demokratične družbe je značilno potiskanje predsodkov v anonimnost vsakdanjega življenja, v nereflektiranost vsakdanjega govora in pogovora, kar jim povečuje moč in vpliv. Predsodke najdemo v javnem govoru, medijih, filmih, popularni kulturi, v pravnem diskurzu, v političnih, državnih institucijah, tudi v znanosti in visoki kulturi," je še dejala Mirjana Ule in dodala, da predsodek lahko delegitimira le kritična javnost, vendar je za popolno uničenje potrebno marsikaj več. Dr. Lev Kreft je menil, da je predsodek nerazumna in "predmoderna" vednost, ki je "ovira gospostvu človeka nad naravo in kulturo". Dejal je še, da je predsodek tisto, česar ne moreš racionalno utemeljiti, nevaren pa je tudi čas, v katerem živimo; čas, ko lahko človek poljubno razpolaga z vsem, čas, ki lahko ustvari novo realnost.