Asocialnost je beseda tedna. Ali dveh. Preprosto ne morem. Mogoče se moja družabnost manjša skupaj s temperaturami. Ali premosorazmerno z naraščanjem let. Če je tako, potem bom z leti postala privrženka kofetkanja, ki ga sicer nikoli nisem marala. Kofetkanje se konča v razumnem času in večinoma se odvija podnevi, ko je manj hladno in glasba v lokalih ni tako glasna, da bi se morala boriti za vsako besedo, ki hoče iz ust ali v uho. Vedno sem imela raje družbe treh, štirih ljudi, ker se lahko tako sama izgubim in se od mene ne pričakuje nekega konstruktivnega prispevka k ničemer. Ja, take neumnost sem dejansko sposobna sproducirati v glavi. In jih tudi povsem racionalno utemeljiti. Ampak zadnje čase imam raje one-on-one kave, ker se sicer prehitro izgubim in ta nedružabnost terja svoj davek. Zadnje čase družbe več ljudi zgolj opozarjajo na to, kako zelo ne sodim tja. Več kot je ljudi, bolj močno pritiskajo na moj shut down gumb.