Raymond Carver je klasik. [Njegov slog je] osrednja britanska revija za književnost, Granta, poimenovala z "umazanim realizmom", tj. načinom pripovedovanja, ki se neposredno zgleduje pri Carverjem asketskem stilu brez bengaličnega ognja pridevnikov in z obsesivnim vztrajanjem na malih pobliskih resničnosti, ki se pojavljajo iz globin medsebojnega človeškega nerazumevanja. [ ] Če namreč bralec, kakor se zdi vsaj podpisanemu, lahko prepozna v Carverjevih zgodbah lastno eksistencialno dilemo in lastno psihično zakrčenost ob glodajočem spoznanju, da pravih besed nikoli ni mogoče najti, potem nemara res govorimo o velikem umetniškem dosežku. [ ] Kljub temu pa imam jasen občutek, ki me prevzema, ko ponovno berem nekatere od Carverjevih zgodb, čeprav ga ne znam kritično in racionalno utemeljiti. To je občutek univerzalne zbeganosti pred ravnodušno stvarnostjo, katere poglavitno znamenje je bržkone treba videti v izčrpanem potencialu smisla, ki bi ga v sodobnem modernem svetu Zahoda še lahko nosila preprosta beseda "ljubezen", za katero res ne vemo, o čem govorimo, ko govorimo o ljubezni, če parafraziram naslov avtorjeve bržkone najbolj znane kratke zgodbe in istoimenske knjige. [ ] Carverjeva biografija ozdravljenega alkoholika, ki je imel za seboj štiri neuspešne poskuse odvajanja od "droge po izbiri" za delavski razred, da bi končno z oddihom olajšanja in občutkom resničnega zmagoslavja vendar opustil popolno odvisnost, za katero je kasneje suho pripomnil: "Najbolj preprosto rečeno, umiral sem od nje, dobesedno," ta utekočinjena biografija je pustila neizbrisen pečat na njegovem literarnem delu. Alkohol ima navsezadnje pogosto pomembno vlogo v njegovih zgodbah.