V nastopu predsednika Vlade, gospoda Pahorja, je bilo izrečenih veliko splošnih usmeritev, ki gredo tudi v smer spopadanja z izzivi preprečevanja posledic gospodarske krize. V splošnem je, razen ene same zadeve, te usmeritve možno podpreti. Tisto, s čimer imam sam velike težave in kar je bilo edino konkretnega rečeno, edina številka, edini odstotek, ki je bil izrečen v teh napovedih, je zaveza, da naj plače zaostajajo za 1% za produktivnostjo. Mi smo imeli to zavezo v socialnem sporazumu, ki je omogočal prevzem evra, to je bil soglasen dogovor vseh socialnih partnerjev, vendar je ta cilj dosežen. To, kar je pred nami, ni konsolidacija javnih financ zaradi prevzema evra, ampak je nekaj drugega. Pa tudi če bi rekli, da je to nek ukrep, ki lahko da dobre rezultate, se je treba vprašati, zakaj ravno za 1%. Zakaj morajo plače zaostajati ravno za 1% za produktivnostjo?! Jaz se bojim, da je to rečeno na pamet, da je to ena od usmeritev, ki se je valjala po raznih predalih in analitičnih odsekih Banke Slovenije in nekoč finančnega ministrstva in ki je noben ni znal racionalno utemeljiti. S tem, ko mi linearno omejimo plače v tem smislu, da morajo povsod zaostajati za 1% za produktivnostjo, to deluje demotivacijsko, na nek način s tem najbolj prizadenemo dobre delavce. In ravno od teh je odvisno kako hitro bomo spet na poti hitrega razvoja in rasti. Zato je najmanj kar je potrebno, potrebno takšne odločitve prepustiti panožnim kolektivnim pogodbam pogajanji v neposrednem socialnem dialogu, brez tega da z nekim zakonom določimo, da bodo plače povsod zaostajale za 1% za produktivnostjo. Lahko je takšen dogovor ali rešitev za javni sektor, za gospodarstvo mislim, da to pač ni pametno. In mi je žal da je to edina konkretna obveznost, ki je bila dana med temi splošnimi usmeritvami, ki so sicer sprejemljive, ampak ravno v zvezi s to imamo jaz težave. Okrog tega je bilo veliko razprav, okrog tega je veliko razprav - ne samo pri nas, ampak tudi v Evropski uniji in ti pomisleki obstajajo.