Temu nasproti je Habermas postavil zgodovinski koncept javnosti kot sfere aktivnega državljanstva, v kateri se odvija racionalna izmenjava mnenj, da bi prišli do najbolj umnih in s tem univerzalnih politik2. V tej luči je javna funkcija medijev izobraževanje državljanov, zato da so ti opolnomočeni in usposobljeni za kompetentno rabo uma in odgovorno udeležbo v politiki. »Javnost«, ki ni več zavezana maksimi racionalne presoje in obči odgovornosti za politične razmere in ki ne implicira aktivnega državljanstva, po Habermasu ni več javnost. Če gre za pasivnega naslovnika informacij, ki jih posredujejo centri moči in medijska industrija, je ustrezna oznaka »publika«. Isto velja za t. i. »javno mnenje«: to po Habermasu ni niti javno (po navedenem kriteriju) niti mnenje, kajti mnenje je nekaj individualnega, kompleksnega in racionalno utemeljenega. Tisto, kar proizvaja industrija »javnega mnenja« in kar beleži tehnologija »javnega mnenja«, bi prej lahko označili kot »množično razpoloženje«. To kot diskurzivni industrijski produkt ne podpira aktivnega državljanstva. Zaradi strukturnih sprememb javnosti v množični družbi, kakor jih je opisal Habermas, tudi sami demokraciji grozi, da bo de facto vse bolj suspendirana.