Na ta način je cepljenje verjetno obstajalo že od pradavnine. Pomislimo samo na številne verske obrede, katerih nujni del so bile različne ranitve, opraskanine, tetovaže. Ali na plemenske vrače in zdravilce, ki so hodili od bolnika do bolnika in bili zato živa zbirka različnih bolezenskih mikrobov. Ob tem so pripravljali nenavadne zvarke, jih mešali s svojo slino, urinom, blatom, jih kuhali, delali maže, z njimi oblagali rane... Skoraj ne gre dvomiti, da je v obredih, ki jih je Hipokrat kot ustanovitelj racionalistične medicine ognjevito napadal, bilo tudi veliko učinkovitih, čeprav nezavednih zdravilnih postopkov. Hipokrat je s tem ko je uvedel pravilo, da je treba zdraviti samo z racionalno utemeljenimi postopki, po eni strani postavil temelje novi, mnogo bolj učinkoviti medicini, po drugi strani pa je, ne da bi vedel, bolnikom odvzel tudi marsikak zdravilni učinek, ki je bil v nezavedni obliki vključen v postopke prejšnje, magične medicine. V to zbirko sodijo tudi učinki, ki jih prinašajo različna cepiva, čeprav pripravljena nenamensko. Verjetno se je opisano nasprotje med tradicionalno in racionalistično medicino potem vleklo skozi celotno zgodovino znanstvene medicine in se bo še naprej kazalo v nujnih sporih med šolsko in alternativno medicino. Prestop v racionalno medicino je pomenil izgubo marsičesa koristnega, kar so iracionalni postopki nezavedno vsebovali. Zato se je iz zgodovinskih izkušenj morda dobro naučiti, da velja stvari, ki jih iz potrebe po novi paradigmi zavržemo, pred opustitvijo vseeno v tolikšni meri preučiti, da se izlušči tisto, kar je učinkovito in koristno. Resnici na ljubo je treba priznati, da je znanstvena medicina v zanosu novih odkritij in tehnologij na to pogosto povsem brez potrebe pozabljala. Lahko pa se ob tem tudi tolažimo, da gre za nujno ceno, ki jo je treba plačati za vsak velik miselni preskok in napredek, za vsako pravo revolucijo.