takrat misli postavijo pred nevidne oči drugačno družbo, morda drugačne socialne storitve, spoštovanje človeka in narave v meri, kot ga tu ni. Nekdaj so se mi misli tu ustavile. Danes se mi motajo dalje in mi postavijo pred oči drugo plat. Ravno včeraj sem žensko, ki je celotno visokoštudijsko formacijo opravila v tujini, zatem pa še nekaj let v Skandinaviji tudi delala, vprašala, ali si z možem nista nikoli zaželela drugam. Odgovor, ki mi ga je dala, v meni še vedno odmeva: “Preden bi zanosila, sva o tem veliko razmišljala, morda bi se bila takrat lahko odselila. Poklicno bi se nama gotovo obrestovalo, ne samo: oba težko prenašava ozkoglednost, pogovore o “naših” in “ne-naših”, zatohlost in sploh pomanjkanje vsakršne želje in pripravljenosti za spoznavanje različnosti. V pogovorih vedno poudarjamo, kako naj someščani drugače obrnejo svoj pogled, premalo pa se zavedamo, kako bi tudi mi svojega lahko obrnili na nam-neznano različnost. Omenila sem trenutek, ko sem zanosila. Takrat sva z možem razumela, da ne želiva otroka prikrajšati tesnega odnosa, ki se je potem dejansko stkal s starimi starši. Če racionalno razmišljam, je bil to razlog, zaradi katerega se nisva odločila za tujino. In morda je ta tesni odnos potreben tudi meni. Ko si mati, začenjaš tudi svoj kraj gledati z drugačnimi očmi in ti uspe tudi sami sebi ustvarjati priložnosti”. Morda je bil to tisti stavek, ki sem ga potrebovala, da bi razumela določen obrat v razmišljanju, ki se je v meni v letih zgodil. Ne le, ko si prava mati; tudi, ko postaneš mati sama sebi, ko ti uspe sebe in svoje drage resnično sprejeti, potem se posledično vse nekako spremeni. Pravijo, da si priložnosti moraš sam ustvarjati, tako konkretne, kot tudi priložnosti za določeno spremembo v sebi in v družbi. zov in sočnih ljudskih rekov. Njeni junaki so pravi gorjani, to je ljudje, ki malo govore in veliko naredijo. Zgodba je napeta in tako močno pritegne bralca, da težko da knjigo iz rok. Avtor se je tako vživel v svoje delo in svoje junake, da dobiva knjiga mestoma literar-