Z možem sva se vsak dan vozila iz Slovenj Gradca v Ljubljano. Prve dni naju je vozil prijatelj, zjutraj v Ljubljano, zvečer nazaj, ker sva bila v takem šoku, da poti nisva zmogla sama. Tudi zadnji dan sva bila še dve uri pred smrtjo pri Gregorju. Božala sem ga, mu govorila, nesla sem mu tudi radio, na katerega sem posnela glas njegove takratne punce. Pripeljala sem celo bioenergetičarko, prinesla vodo iz Tunjic, skratka vse sem poskusila. Ko pa je tisti večer zazvonil telefon in so nama povedali, da je Gregor umrl, sem se popolnoma sesula. Ničesar se ne spomnim. Mož mi je pozneje povedal, da sem tulila kot zverina. Poklicali so zdravnika, da me je pomiril. Spomnim se, da je rekel: »Tukaj se je zgodila res huda stvar. Gospa, poskušajte jo sprejeti.« Ampak prve dni nisi sposoben racionalno razmišljati. Hiša je bila polna sorodnikov, ki so mi stali ob strani in me tolažili. Čez nekaj časa pa ostaneš sam s svojo bolečino in jo prenašaš, kakor veš in znaš. Z možem sva držala skupaj, otroka pa sta naju spodbujala. Še zdaj se mi sanja o Gregorju, vendar še o majhnem, nebogljenem, kako steguje roke proti meni, ker me potrebuje, jaz pa ga v sanjah božam, objemam. Morda se vam bo zdelo noro, ampak še zmeraj čutim na rokah njegov dotik. Velikokrat se zalotim, da v njegovi sobi odprem omaro, vzamem v naročje njegov pulover in ga preprosto čutim. Ne morem vam povedati, kako to boli.