V vsem tem je nekaj plemenitega. Nekaj neposrednega. Tako življenjskega, kot je na primer Kmetija slavnih. Od ponedeljka naprej se na komercialki odgovorni samo čudijo, koliko zijal se vsak večer ob osmih naslaja ob dogajanjih na kmetiji. In to kljub dejstvu, da gre za čisto igranje in čisti blef. Tam se delajo, kot da gre zares, mi pa vemo, kdo je že vse izpadel, kdo je koga kam poslal in kdo je koga spravil med rjuhe. To je fenomen, ki ga bo težko racionalno razložiti. Ali pa gre za čisti paradoks presežnega užitka: res, da vem, vendar gledam, ali je to res, kar vem. To je tako kot takrat, ko gledamo posnetek tekme in že vnaprej vemo za rezultat, torej, da je naša ekipa zmagala. Skratka, ne gre več za emocionalni stres, temveč za užitek gledanja kot takega.