Drugič zapoje zavora ob vsakršni nedisciplini. Ako bi kdo slučajno odstopil od ključnih načel reda, torej klasično omejene drže, je zašel na pota zablode. Kajti tisto, kar se ne drži reda, ni lepo, ni umerjeno. Česar ne moremo racionalno razložiti kot produkta najgloblje osebne filozofije, nima nikakršne vrednosti; arhitektura klasike, arhitektura simetrije, harmonije in kadence, arhitektura pravilnih ritmov, pravih kotov in njegovih izpeljav, je edina vredna celo tega, da ji Mojster (ali kvazi Mojster) na oltar posveti življenje (ali vsaj arhitekturno misel). Pri tem igra ikona Jožeta Plečnika, edinega danes res velikega slovenskega arhitekta, vlogo zlatega teleta: nihče si ga ne predstavlja, kako stoji v ribiških škornjih v vodi in muhari, ali kako pije pivo ob televizorju ali kako čaka na hot dog pri kiosku na vrhu Cojzarice. Ne. Jože P., Mojster, ni hodil. On je lebdel. In vsakršna spontanost ali prizemljenost idej v arhitekturi je nezaželena. Današnji arhitekt se v svojem turobno discipliniranem poklicu ne sme (in seveda ne zna) pošaliti na svoj račun. Kajti delo arhitekta je disciplinirano sveto in kdor ga ne opravlja na ta način, je nezrel heretik.