Političnih dejanj ni mogoče vedno docela racionalno razložiti in pretiravanja v smeri kasnejše racionalizacije zavajajo. V naravi ljudi analitičnega uma je, da poskušajo sleherno politično potezo, pa naj bo še tako presenetljiva in na prvi pogled nerazumljiva, umestiti v koherenten sistem vzročno-posledičnih zvez. Takrat politiki, predmet analize, presenečeno »ugotovijo«, kako zvijačno in često mračno je racionalno ozadje njihovih dejanj, ki so bila morda storjena kot plod trenutnega navdiha, pomanjkljivih podatkov, napačnih ocen, osebnih zamer in računov… Le kako bi, denimo, lahko doumeli, zakaj so Pirnatovi narodnjaki (po anketah sodeč majhna stranka, ki lahko preživi le v proporcionalnem volilnem sistemu) na zadnjem medstrankarskem sestanku tako zagrizeno branili večinski sistem volitev, če pa so s tem onemogočali soglasje, nujno za razpis spomladanskih volitev - te pa so prav za narodnjake »življenjskega« pomena, saj jih vse nove koalicijske kombinacije izključujejo in bi jih torej vsaka »prehodna« vlada porinila v opozicijo? Prav tako je zanesljivo, da so osebne zamere zaradi spremenljivosti stališč demokratov do usode Demosa in nove koalicije pomembno vplivale na to, da je Bavčar povsem izpadel iz igre za mandatarja. Tudi vnaprejšnje izključevanje prenoviteljev iz koalicijskih kombinacij, pa čeprav med strankami bivšega Demosa veljajo za bolj kooperativne in »simpatične« od kakšnih liberalnih demokratov, je težko pojasniti le z racionalnimi razlogi.