Walker Connor in Joshua Fishman menita, da to ne pride v poštev. Nacionalizem nikdar ne more biti preprosto racionalno naprezanje za kolektivne dobrine, saj gre predvsem za ljubezen do etnonaroda – za razliko od patriotizma, ki je lojalnost do ozemeljske države. »Državljanski nacionalizem«, h kateremu se nagibajo modernisti in ki je v resnici le patriotizem, je dejansko »racionalna« lojalnost in ga je mogoče racionalno razložiti, trdi Connor, medtem ko »etnonacionalizma«, ki je edini pravi nacionalizem, nikdar ni mogoče racionalno pojasniti. Lahko ga le analiziramo – in invociramo. In prav to so storili nacionalistični voditelji in bili pri tem dosti uspešnejši od strokovnjakov, saj so intuitivno razumeli, da »je v jedru etnopsihologije občutek skupne krvi, in brez oklevanja so pozvali k temu« (Connor, 1994, 197). Walker Connor meni, da je narod »skupina ljudi, ki so prepričani, da so predniško v sorodu. To je največja skupina, ki jo druži tako prepričanje.« (Ibid., 212; kurziva v izvirniku.) Narod v resnici temelji na občutenih sorodstvenih vezeh; njegovo bistvo je psihološka zveza, ki združuje določeno ljudstvo in ga v podzavestnem prepričanju njegovih pripadnikov loči od vseh drugih (ibid., 92). Seveda ni potrebno, da se prepričanje o skupnih sorodstvenih vezeh in mit o skupnem etničnem poreklu ujemata – in navadno se ne – z resničnim biološkim poreklom in s tem, kar vemo o dejstveni zgodovini. Vendar v preučevanju nacionalizma ni pomembno to, kar je, temveč to, kar občutimo. Prepričanje o skupnih prednikih ne temelji na dejstvih in razumu, temveč na močnem in neracionalnem (a ne iracionalnem) občutku članov. Njegovo privlačnost in spodbude lahko preučujemo, ne moremo pa jih racionalno razložiti. Tak poskus bi pomenil spregledovanje globine in moči nacionalnega prepričanja.63