Kot primarni verski obred Cerkve svete preproščine svojim članom sicer ne nalaga, zato pa toplo priporoča redne izlete v naravo, da si naberejo moči in se blagodejno družijo s prijatelji, kot nadaljnji sakrament pa služi konstruktivna izmenjava znanja in idej. Prav prispevek znanja je tisto, kar cerkev najbolj pričakuje od svojih članov, saj naj bi se znotraj nje združevali skrajno različni ljudje s skrajno različnimi pogledi na svet, ki pa jih druži predvsem spoštovanje do verskih skupnosti in do religije nasploh. »Naš cilj je kakovostno opredeliti univerzum religiologa in njegov celostni smoter. Zgodovina nas uči, da se znanost in religija nujno sploh ne izključujeta, ravno nasprotno! To, kar kot iskreni, predani in zvedavi raziskovalci religije počnemo mi, ima neke dodatne presežne dimenzije, ki bi jih o groza! lahko prepoznali tudi kot religiozne. Kar nas druži, je sveto in je precej težko racionalno pojasniti.« Prav zaradi v osnovi izredno spoštljivega odnosa do verskega čustvovanja soljudi, člane CSP še posebej prizadanejo implikacije in provokacije, da njihova »nedeljska verska skupnost« s svojo fičfiričevsko zajebancijo žali verska čustva »resnično vernih« ljudi. »V Sloveniji imamo petintrideset prijavljenih in nebroj neprijavljenih verskih skupnosti: mar torej to pomeni, da vse te skupnosti že s svojim obstojem žalijo druga drugo?«