Ali se potemtakem čudeži ne dogajajo? Se. Čudež ni dogodek, ki se zgodi kljub majhni verjetnosti, temveč dogodek, ki ga ne moremo racionalno pojasniti, torej, ko se zgodi nekaj, kar se po obstoječi in znani logiki stvari ne bi moglo in smelo zgoditi. In če kaj v resnici zasluži poimenovanje čudež, so to dogodki, ki so povezani z dejavnostjo dr. Janeza Drnovška. Drnovšek ne spreminja vode v vino - to je bil morda čudež v času Jezusovih bližnjevzhodnih turnej, zdaj to zna vsak vinogradnik - spreminja pa pozicijo, opozicijo in lastno stranko v nekakšno formo vivo. Nisem sicer prepričan, da bo papež Drnovška beatificiral, a doslej je povzročil vsaj tri dokazane čudeže. Pri tem ne štejemo tistih beograjskih, ko je menda, kot sam pravi, poklical Kadijevića in mu po telefonu naročil, naj se JLA takoj spravi domov. Torej, ne vemo, ali je bilo zares tako, a JLA je - kot po čudežu - res odšla brez prepira. Trije preverljivi čudeži so se zgodili na notranjepolitičnem prizorišču. Najprej je Drnovšek združil vse, ki so v slovenski politiki kaj pomenili, v vladno koalicijo: liberalce, krščanske demokrate in obojne socialdemokrate. Združitev "komsomolcev", "komunistov", "črnih" in najbolj zamerljivega človeka na svetu v koalicijo je bila čudež. (Ohranitev od razjarjenih množic opljuvanega Peterleta v koaliciji, po tistem, ko so odplaknili Janšo, je pomenila vsaj dodatno potrditev čudeža). In potem si je Drnovšek omislil še združitev strank centra (takrat sem zapisal: Rupla, Žižka in Šešerka) v veliko Liberalno demokracijo, kar je bil še večji čudež.