8 To racionalistično in instrumentalistično umevanje sproža enega največjih problemov v zahodni etični tradiciji – ga poraja in hkrati onemogoča, da bi se ga dalo v okviru tega izročila zadovoljivo rešiti: problem »šibke volje«, akrasía. »Neobvladanec«, akratés, je tisti, ki sicer ima »pravilno mnenje«, ki ve, kaj je dobro in prav in kaj ni, pa se vseeno ne more zadržati, »obvladati«, da ne bi ravnal v nasprotju s svojim »počelom«. Neobvladanec tako rekoč zagreši logično napako v praktičnem silogizmu: iz pravilne velike in pravilne male premise ne more priti do pravega sklepa. Aristotelovska tradicija meni, da neobvladanca »premaga strast«: na poti od premis k sklepu ga »strast« ustavi in spelje s prave logične poti. Rešitev je nekako rokohitrska, saj potegne »strast« kakor zajca iz klobuka. A ta rešitev v slogu alibija je nujna, ker mora to umevanje »neobvladanost« misliti v nasprotju z »razuzdanostjo«, »razbrzdanostjo«, akolasía: ta namreč ravna v skladu s svojim »počelom«, le da je njeno počelo sprijeno: »Neobvladanec (akratés) išče pretiranih čutnih naslad, ki so v nasprotju z zdravo pametjo, vendar tega ne počenja iz prepričanja; razbrzdanec (akólastos) pa jih išče iz prepričanja, ki je usklajeno z njegovo naravo.« (1151a, idem, str. 250.) Temeljni racionalizem sheme pripelje do tega, da ni mogoče pojasniti tistega, kar je videti »iracionalno«, namreč ravnanja, ki je v nasprotju z nravstvenim prepričanjem, se pravi, z veliko premiso. »Neobvladanost« je v tem miselnem okviru napaka v praktičnem silogizmu, napake pa ni mogoče racionalno pojasniti. – Za nas pa je pomembno tole: racionalizmu in instrumentalizmu navkljub je ta prijem prisiljen priznati obstoj vsaj dveh nasprotujočih si »počel«, »resničnostnih programov«, verovanjskih matric, ki ju sicer higiensko razločuje na »pravo« in »ne-pravo«, a jima vseeno priznava možnost, da delujeta hkrati in v istem družbeno-zgodovinskem (»človeškem«) obzorju. Prijem simptomatično obnemore ob problemu vztrajanja druge (»ne-prave«) matrice ob prvi (»pravi«) in ob »izkustvenem« dejstvu, da »ne-prava« matrica lahko tudi ne spoštuje etične higiene in vdre v horizont »pravilnega mnenja« – tokrat, naddoločena z racionalizmom tega horizonta, kot »iracionalna« »strast«.