Hrvaška obsesija z »analizami« generalskega rodu ima seveda tudi svoj protipol. Ko so na beograjski televiziji prikazali grozljive posnetke, ki jih je v nemški eter poslal drugi program državne TV v oddaji Studio 1, so beograjski (izključno vojaški) psihiatri masakriranje preprosto naprtili hrvaški strani. Kajti v srbskem »narodnem značaju« pač nista vpisani takšna agresivnost in destruktivnost. Za Srbe so klavci Hrvati, za Hrvate Srbi. Drug za drugega so genociden narod per se. Kaj naj potemtakem počne psihologija? Nič. Naj molči in čaka primerne distance, sicer se bo za dolgo osmešila. Na že omenjeni okrogli mizi v CD je samo dr. Rastko Močnik, ki je bil vidno razočaran nad ravnijo razprave, artikuliral nezmožnost mišljenja v tem trenutku. Najprej je težko misliti vojno že zato, ker ni naslovnika: »To je moja temeljna izkušnja v slovenski vojni. Če ni naslovnika, je težko pričakovati, da bo našo misel kdo prejel. To pa samo potrjuje hipotezo iz epistemologije, da je še tako visoka teorija intersubjektiven proces. Hkrati so motivi, ki jih lahko razberemo za neka dejanja, npr. grozodejstva, nerazvidni ali vsaj neprepričljivi. S tem seveda takoj pademo v znani paradoks, kako racionalno pojasniti nekaj, kar je po svoji naravi iracionalno.«