4. Uporabe žaljivih ocen, ki gredo onkraj ostre kritike, in s katerimi odvetnik izvedence osebno diskvalificira, v racionalno organiziranem sodnem postopku zato po mojem nikoli ni mogoče opravičevati s tem, da je odvetnik globoko verjel v nedolžnost svojega varovanca ter da mu je profesionalnost (in v tem okviru etika njegovega poklica) nalagala zanj storiti vse, da doseže njegovo oprostitev (tudi, recimo, če s tem sebe izpostavi postopkovnemu kaznovanju). Prav zavoljo profesionalnosti in ker se zaradi tega (ker je zavezan standardom odvetniškega poklica[4]) dobro zaveda, da v sodnih postopkih zmagujejo izključno razumni argumenti, mora vselej in v vsaki situaciji, izključno in samo zaradi varovanja koristi svojega varovanca znati ohraniti mirno kri in hladne živce ter dati vse svoje duševne sposobnosti na razpolago razumu. Saj je stara resnica, da tam, kjer so čustva, razum odpoveduje. In še nekaj. Moder pravnik, ki se zaradi takšnih ali drugačnih nesrečnih okoliščin znajde kot stranka pred sodiščem, bo za zastopanje pooblastil odvetnika – četudi gre za spor z njegovega pravnega področja, ki ga kot specialist briljantno obvlada. Zakaj? (Tudi) zato, ker ve, da bo čustveno neprizadet profesionalen pravni zastopnik prej našel dobre racionalne (pravne) argumente, kot bi jih sam – ker je osebno prizadet in zato zmanjšano sposoben angažirati razumno sfero svojih duševnih potencialov. In za konec (te točke): Da je bilo nestrinjanje z izvedenskim mnenjem ter tudi ostro in neprizanesljivo (konec koncev lahko tudi »uničujočo«) kritiko mogoče izraziti na še dostojen in zato odvetnikovemu položaju še primeren način (na način, ki ni v očitnem nasprotju s pravniško in splošno kulturno ravnijo), dokazuje ustavni pritožnik s svojimi navedbami v ustavni pritožbi, ko ponavlja tisto, kar je povedal na obravnavi, vendar brez žaljivih vrednostnih sodb o izvedencih (zaradi katerih mu je bila izrečena denarna kazen). Njegova stališča, "… da je […] izvedenec uporabljal pri izdelavi svojega izvedenskega mnenja diagnostična in terapevtska sredstva, za katera ni bil usposobljen, da je v svojem mnenju zapisal, da je uporabljal Binetov test, ne da bi kdajkoli v življenju videl original tega testa…", ter da je na "… vprašanja, ali je kdaj slišal, da bi kdo, ki je bil simbiotično navezan na svojo mamo, svojo mamo likvidiral, da bi tisti, ki je vse svoje življenje trpel zaradi poudarjenega strahu pred zapuščenostjo, pobil vse tiste, na katere je bil navezan in se je bal, da jih bo izgubil, […] hladnokrvno odgovoril, da je taka oseba […] tisti hip, ko mati ne more zadostiti njegovim željam, sposoben tak objekt odstraniti, kar pomeni po izvedencu tudi umoriti mater", zaradi česar je "obramba […] tako izvedenstvo ocenjevala kot skrajno neodgovorno", so vsekakor ostra, neprizanesljiva, morda tudi nevljudna in taka, za katera bi bilo mogoče celo reči, da je z njim odvetnik pokazal določeno nespoštljivost do izvedenca. Vendar je bistveno, da so bila usmerjena v in omejena na način dela izvedenca.[5] Označevanje dela izvedencev z izrazi: "neosmišljeno nakladanje", "izvedenčevi umotvori", "strokovna šibkost izvedencev", "psihiater si je pomagal s psihološkimi metodami, ki jih absolutno ne razume", "psiholog z zastarelimi psihološkimi metodami iz kamene psihološke dobe ter neznanstvenim psihodinamskim konceptom", pa ni bilo usmerjeno (ali omejeno) v (na) način dela izvedencev, pač pa v njuno osebno diskvalifikacijo kot strokovnjakov.[6]