Ne trdim, da znam pojasniti to zmedo, je pa ta zgovorna. V obdobju po zadnjih volitvah se prav skozi to zmedo med vrednotami in politiko dogaja to, da se volilno telo otresa nekdanjih ideoloških determinant. Sledi antikomunizma kot bedne nadomestne ideologije za množico tistih, ki so bili pretežno lojalni prejšnjemu režimu in so mu začeli gromoglasno nasprotovati po tistem, ko je propadel, so sicer še vidne, a sam antikomunizem je izgubil skoraj ves svoj mobilizacijski naboj. Antiklerikalizem se je sesul že zdavnaj prej. Videz, da še zmeraj obstaja, pa vzdržuje predvsem sama katoliška cerkev, ki si verjetno težko predstavlja svoje delovanje brez njega. Če upoštevamo, da se je hkrati s temi tektonskimi premiki v nazorih, razumevanjih in stališčih ljudi veliko dogajalo v družbeni socialni strukturi, da je ob obžalovanja vrednem padcu standarda določenih socialnih skupin blaginja v povprečju narasla, je razumljivo, da so se v sferi morale in življenjskih nazorov morale prav tako primeriti korenite spremembe. Hkrati pa je povprečna izobrazba Slovencev (po formalnih merilih in tudi po izsledkih mednarodne primerjalne študije o funkcionalni pismenosti) nekoliko prenizka, da bi velikemu delu prebivalstva omogočala neprotislovno razumevanje tega, kar se nam kot družbi dogaja. V besednjaku najsodobnejše sociologije bi torej lahko rekli, da slovenska družba za razvitimi demokracijami nekoliko zaostaja po svoji refleksivnosti torej po tem, koliko racionalno dojema samo sebe.