V okolici Ljubljane je bilo za kosilo pogosto Čvšenat zelje«, tj. prosena kaša z zeljem. S to jedjo so postregli za kosilo tudi ob košnji in žetvi. Narečni izraz Čvšenat« izvira iz narečne besedo všen(o), kar je v knjižni slovenščini pšêno; to pa so oluščena prosena zrna ali prosena kaša. Kislo zelje (in repa) ima v Ljubljani in okolici bogato tradicijo, ki sega v 19. stoletje, in sicer v takratni predmestji Trnovo in Krakovo, čeprav je bilo zlasti revnejšim slojem prebivalstva poznano že od 17. stoletja. Od sredine 18. stoletja dalje so začeli kisati tudi ribano zelje in repo. Trnovsko zelje je bilo zelo sloveče, saj so ga cenili celo na Dunaju. Tako zgodba pripoveduje, da je cesar Franc Jožef obiskal Ljubljano in v hotelu Slon naročil ČEisbein mit Sauerkraut« (kuhano svinjsko kračo s kislim zeljem). Ko je hotelski kuhar slišal to naročilo, se je začudil: ČAli imajo presvetli cesar tako dobre zobe, da bodo jedli kar zmrznjeno kračo?« Seveda je dvorni kuhar, ki je bil v cesarjevem spremstvu, svojega ljubljanskega kolega takoj poučil, da se v nemščini reče kuhani krači oz. golenici ČEisbein«, torej ledena noga, in sicer zato, ker iz male golenične kosti otroci delajo drsalke za drsanje po ledu. – Stojnice s kislim zeljem in repo na ljubljanski tržnici so še danes pojem njene identitete, zlasti v času jesenskozimskega in pomladnega obdobja. Številni kupci pijejo tudi zeljno in repno vodo, ki nastane ob kisanju in je primerna za urejanje prebave ter želodčnih težav. Nekateri prebivalci mesta, ki so pregloboko pogledali v kozarec, si Čmačka« preganjajo tudi s pitjem te vode.