In vendar so vmes predvsem impresivni obsežni vložki revščine, ki se oglašajo iz množice »receptov«, če jih še lahko tako imenujemo in jih v tej knjigi ni. Ta in ona jed iz revne serije bi najbrže bila modernemu, ekološko naravnanemu človeku zelo pri srcu, so pa skoraj vse nastale iz nuje prosena kaša, ki skupaj z močnikom po starem prepričanju »Kranjsko pokonci drži«, proseni žganci, vse vrste zelja. Kaša je bila ob vsej svoji skromnosti celo obredna ženitna jed na mizo so jo prinesli, kot piše Valvasor, malo preden sta nevesta in ženin odšla v posteljo. Pri začetku ženitovanjske ceremonije pa so rezali in delili presnec, nekakšne naslojene in v enem pečene mlince iz nekvašenega testa pravzaprav tudi precej neugledno reč. Če pa vračunamo, da ti ljudje večji del leta niso imeli niti kruha in je kruh veljal za praznično razkošje saj je pšenica, če je sploh obrodila, le petkratno vračala posejano seme in sta jo po rodovitnosti prekašala proso in ajda vsaj za polovico sta bila seveda kaša in presnec gosposka hrana, povsem primerna sijaju in pomembni priložnosti. Skromnost zemlje, ki je pogosto prijaznejša samo še robustnejšim vrstam trte, je najbrž res temeljni vzrok za to, da dolenjska ljudska kulinarika ni tako zelo bohotna, kot bi glede na malo umetniški, vsekakor pa radoživi dolenjski značaj pričakovali. Že Jurčičev Krjavelj je bržkone meso jedel enkrat samkrat v življenju, takrat namreč, ko sta s prihodnjo ženo hrvaškim goničem otela napol poginulega prašička. Kar nekaj časa je namreč s Hrvaškega v Trst čez Dolenjsko vodila tako imenovana »svinjska pot«, prašičja transverzala, po kateri so iz bogate in plodne »Hrvatije« v ješči Trst gonili na prodaj cele svinjske črede; vmes se je kakšna žival tudi zgubila ali omagala, pri čemer so ji domači prebivalci radi še pomagali. Ena takšnih priložnosti je bila usodna za Krjavljev samski stan in za boljše premagovanje tistoletne zime.