Razmere na Kogu v svojem dnevniku in spominih, ki so zapisani v rokopisu, opisuje Vida Luskovič. Med drugim se spominja: “Največ obdelovalne zemlje je pripadalo kmetom. Najslabše so živeli bajtarji, njihovo življenje je bilo še slabše, kot življenje viničarjev. Kogovska zemlja je težka, ilovnata. Krme za živino ni bilo nikoli dovolj. Tako kot ljudje, tudi živina ni živela v izobilju. Najboljšo krmo so pojedli konji, Slika 54: Razglednica- Kog leta 1925 za govejo živino pa je ostala mešanica z malo travne krme in pšenične, ajdove ali prosene slame. Na kmetijah so sejali zelo veliko ajde in prosa. Z rženo slamo so pokrivali strehe stanovanjskih in gospodarskih poslopij. Vožnja tovorov po blatnih klancih je živino zelo utrujala. Hrana je bila skromna. V loncih se je ponavadi kuhala zelenjava, krompir in fižol. Kruha je bilo za lačna otroška usta vedno premalo. Meso je bilo na mizi samo ob nedeljah, pri večini viničarjev in bajtarjev pa tudi ob nedeljah ne. Boljša hrana se je na kmetih kuhala samo v času žetve in košnje. Kmetje so vse upe polagali v svoje vinograde v katere so skrbno vlagali skozi vse leto, saj jim je edini prihodek prinašal izkupiček od prodanega mošta. Velikokrat pa jim je ves vloženi trud uničila poletna ali celo jesenska toča, neštetokrat tudi slana ali pozeba. Prodaja mošta ni bila posebej organizirana. Kupci so se bogatili na račun prodajalca, z zavlačevanjem plačila. Prodajalci so hodili prodajat mošt v Ormož ali v Ljutomer ter pozneje hodili iskal kupca in prosjačit za svoj denar. Neštetokrat se je zgodilo, da se je kupec skril in ostali so praznih rok. Seveda so bili tudi takšni kupci, ki so dolg takoj poravnali, vendar pa po znatno nižji ceni od določene. Ko je kmetom že tekla voda v grlo, so prodali še kakšno glavo živine, da so lahko poravnali dolgove. Družine kmetov so bile zelo številčne. Družina, ki je imela devet otrok je bila oproščena davka. Otroci so bili zelo slabo oblečeni. Redno so zahajali k maši. Ker pa je bilo pomanjkanje lepših oblačil veliko, so k jutranji maši odšli le nekateri, se po maši preoblekli in oblačila posodili svojim bratom in sestram. V šolo so otroci hodili bosi, vse do prve slane, ko so si nadeli čevlje iz svinjskega usnja. Čevljarji so te čevlje izdelovali na domu, pri vsaki hiši. Pri številnejših družinah je trajalo kar nekaj dni, da so čevljarji obuli vse družinske člane. Zaradi velikega števila otrok je potekal pouk v dveh izmenah, dopoldne in popoldne. Šolo je obiskovalo veliko nadarjenih otrok, kljub temu pa jih je večina po končani osemletki ostala doma za delo na kmetiji. Glavni razlog je bil pomanjkanje denarja. Vsak večji kmet je imel pastirja, nekateri so imeli tudi hlapca. Hlapci so ponavadi dobivali plačo. Pastirji so veliko let garali le za kos kruha in kakšno