V Abomeyju sem na tržnici spoznala branjevko, ki je na vsak način hotela, da pridem za nekaj dni stanovat v njeno hišo. Radovednost mi ni dala miru in po dveh dneh premišljevanja sem se odločila, da povabilo sprejmem, predvsem zaradi dejstva, da je Abomey znan po zanimivih vudujevskih ritualih, do katerih kot naključni mimoidoči nimaš dostopa. Bivanje pri družini mi je vsaj delno omogočilo takšno doživetje. Pri sosedih mojih gostiteljev se je namreč tisti večer rodil otrok in slišali smo petje in glasbo z dvorišča. Ko sem vprašala, kaj se dogaja, najprej niso vedeli, vendar so na mojo željo v izvidnico poslali sina, ki je prišel naznanit veselo novico in dejal, da nas sosedi vabijo na praznovanje. In smo plesali pozno v noč, naslednje jutro pa smo se zbrali na vuduritualu za sprejem novorojenčka. Vuduritual je vodila ženska svečenica, pobrita po glavi. Porodnico in otroka je iz sobe vodila do predpražnika na dvorišču, kamor ju je potem posedla in jima ponudila ritualni obed iz prosenega močnika in zeliščne omake. Otroku je obrila puh na glavi, kar je tradicija v vseh aninimističnih skupnostih v zahodni Afriki. Zraven je ves čas mrmrala razne čarobne napeve, ki naj bi pripomogli k uspešnemu bivanju na Zemlji. Del hrane in pijače, ki sta jo morala zaužiti mamica in dojenček, je svečenica potresla v ta namen pripravljen vudujevski oltar, ki je bil okrašen s kovanci in školjkami. Ko je svečenica končala obred, smo se gosti dvignili in zaplesali ob improviziranem petju starejših žensk.