idr. (2001), ki so ugotovili, da je ob daljšem trajanju aklimatizacije večji vpliv parasimpatikusa na FS. Hartley idr. (1974) so želeli ugotoviti, ali parasimpatično živčevje neposredno vpliva na zmanjšanje FSmax na nadmorski višini. Pri maksimalnem naporu so testirancem vnesli takšno količino atropina, ki popolnoma izklopi parasimpatični sistem. Po vnosu atropina se je na višini pri vseh preiskovancih FSmax v povprečju povečala za 11 udarcev na minuto. To kaže, da je parasimpatični sistem delno odgovoren za zmanjšanje FSmax na višini. Zanimivo je, da isti protokol dodatka atropina pri maksimalnem naporu na ravni morja ne spremeni FS, kar pomeni, da se ob morju parasimpatični sistem ob takšnem naporu popolnoma izključi. Njihova glavna ugotovitev je torej bila, da je na povečani nadmorski višini, v nasprotju z obmorskim okoljem, vagalna oz. parasimpatična aktivnost prisotna vseskozi, od mirovanja do največjega napora. Skupna ugotovitev omenjenih avtorjev je, da je potrebno ob spremembah simpatičnega odziva upoštevati tudi spremembe parasimpatičnega živčnega sistema, ki se pojavijo z aklimatizacijo. Podobne rezultate so dobili tudi Boogard idr. (2002). S pomočjo atropina in propranolola so najprej izključili vpliv parasimpatičnega, nato pa simpatičnega dela avtonomnega živčnega sistema. Pokazalo se je, da izključitev parasimpatičnega živčevja (z vnosom atropina) poveča FSmax (v povprečju za 14 udarcev na minuto), izključitev simpatičnega živčevja (z vnosom propranolola) pa zniža FSmax (v povprečju za 31 udarcev na minuto). V okviru hormonskega nadzora je zanimiva kinetika koncentracij adrenalina in noradrenalina v arterijski krvi. Avtorji si niso enotni, kako je s koncentracijami teh hormonov ob vzponu na povečano nadmorsko višino. V svoji raziskavi so Mazzeo idr. (1995) ugotovili, da se ob hitrem dvigu na višjo nadmorsko višino vsebnost adrenalina bistveno poveča v mirovanju in ob naporu. Njegova vsebnost se po treh tednih bivanja na višini postopno zmanjšuje na vrednosti v nižinah. Drugače je z vsebnostjo noradrenalina, ki se takoj po prihodu na povečano nadmorsko višino ne spremeni bistveno, nato pa njegova koncentracija pomembno naraste med aklimatizacijo. Bistven vpliv noradrenalina med aklimatizacijo je povečanje krvnega tlaka (Balado idr., 1996). Adrenalin in noradrenalin namreč sodelujeta pri uravnavanju krvnega tlaka s pomočjo vazokonstrikcije, in sicer redko, preko vazodilatacije (Guyton in Hall, 1996). Nekateri avtorji sicer navajajo, da se vrednosti adrenalina skorajda ne spremenijo ob vzponu (Balado idr., 1996), vrednosti noradrenalina pa po njihovih ugotovitvah prav tako postopno naraščajo med obdobjem