študija ne ponazarja dolgotrajnejšega zdravljenja in v določenih primerih ne zadošča za oceno terapevtske vrednosti in tudi varnosti zdravila. Enaka učinkovina ne zagotavlja vedno enakega delovanja ali enake varnosti Vzrokov, da enaka učinkovina generičnemu zdravilu še ne zagotavlja enake biološke uporabnosti z inovativnim zdravilom, je lahko tudi več. Razlike v neaktivnih pomožnih snoveh lahko vodijo do razlik v delovanju zdravila. Pri zdravilih, kjer je razmerje med učinkovino in pomožnimi snovmi veliko, je vpliv na neenakost delovanja večji. Vzrok za različno delovanje so lahko tudi izvor učinkovine, razlika v tehnološkem postopku izdelave in razlike v topnosti. Poleg tega pa obstajajo še različne sprejemljivosti pri bolnikih, ki pomenijo spremenljiv biološki sistem. Številna poročila o posameznih primerih neučinkovitosti ali povečanja neželenih učinkov po zamenjavi originalnega zdravila so vzpodbudila dvome o tem, ali bioekvivalenčne raziskave vselej zadoščajo za potrditev enakovrednosti generičnega zdravila z originalnim. Ta poročila so zajela zdravila za zdravljenje srčno-žilnih in respiratornih obolenj, hormonska zdravila, psihotropna zdravila, zdravila proti epilepsiji, protimikrobna zdravila in protivnetna zdravila. Prav tako je enakovrednost vprašljiva za oblike zdravil s podaljšanim sproščanjem. Za učinkovanje večine zdravil so pomembne ravni osnovne substance v krvnem obtoku, za mnoge pa velja, da k doseganju kliničnega učinka pomembno prispevajo tudi razgradni produkti. Propranolol, denimo, je zdravilo, ki razpade v več učinkovitih metabolitov, in za potrditev bioekvivalence je treba meriti krvne koncentracije osnovne substance ter tudi vseh razgradnih produktov. Podatki iz literature opozarjajo, da lahko mogoče resne zaplete pričakujemo pri zdravljenju z bronhodilatatorji, diuretiki in antikoagulanti. Zlasti so ogroženi starejši bolniki z oslabljenim delovanjem prebavil, ledvic in jeter. Zdravila, pri katerih je vprašljivo, ali bioekvi-