Njen solo se odvija v prostoru, ki ga omejujejo štiri stopala, ki visijo pritrjena na spiralasto oblikovanih žicah, pod katerimi gorijo petrolejke. Portugalci menda v vosku upodabljajo različne dele telesa, s katerimi imajo težave, ki jih potem postavljajo na oltar, da bi z božjo pomočjo pregnali bolečino. Med solom ogenj stali stopalca, ki simbolično končajo na plesnem podu. Koreografinja s svojim telesom in gibanjem ne govori le o prostoru, iz katerega prihaja, temveč tudi o bolečini in zagatah, s katerimi se srečuje ob izražanju v mediju plesa. Veliko pozornosti salzburškega občinstva je vzbudil prihod britanske rock-zvezde Polly Jean Harvey, ki je nastopila v soboto, 12. in v nedeljo, 13. julija, obiskovalcev, ki so si želeli ogledati koščeno divo pa je bilo veliko več, kot jih je lahko sprejela dvorana mestnega kina, ki jo festival uporablja za prirejanje plesnih predstav. P.J. Harvey sta albuma Dry in Rid of Me prinesla svetovno slavo in velike uspehe že na prvi ameriški turneji leta 1992. Januarja letos je skupaj z mladim britanskim koreografom Markom Bruceom premierno predstavila plesni projekt Dance Hall at Louse Point na glasbo Johna Parisha, za katero je prispevala lastna besedila. Na desni polovici odra je nastopala glasbenica s svojo izvrstno skupino, na levi pa se je pet plesalcev skušalo izražati ob njeni živi spremljavi. Projekt ni ne tič in ne miš. Hudo nesofisticirana koreografija je umetnico omejila, da bi izvedla koncert, kot plesna predstava pa je celotna zadeva še prav posebno vprašljiva. Le ena plat medalje velja kot pribita. Predstavi na račun izjemne P.J. Harvey, ki s svojim nastopom spominja na žensko različico Nica Cavea, prav gotovo nikoli ne bo zmanjkalo občinstva. Dejstvo, da "o eksplozivni fuziji med sodobnim plesom in živo glasbo", kakor promovirajo projekt, tu ni mogoče govoriti, ostaja brez pomena.