šljen in kratkega diha; na dolgi rok državo gotovo bolje promovira kultura, zlasti vrhunska umetnost. V zvezi s tem varljivim prepričanjem o veličini športnih dosežkov je tudi mnenje množic, da je šport malone najpomembnejše področje delovanja. Prav zato je šport tudi za politiko še zmeraj poligon za javno razpoznavnost: številni drugorazredni politiki so tudi danes predsedniki športnih zvez, organizacij in klubov, pa tudi prvaki strank, ministri in predsedniki se radi kažejo na športnih tribunah. Od tod ni daleč do očitnega dejstva, da je šport postal nadomestek politike z drugimi sredstvi; namesto pravilnih idej se danes ceni množina zabave in zaslužka. Šport postaja prostor, kjer se obrača veliko denarja tako med lastniki klubov in funkcionarji kot med samimi športniki. Šport hitro opušča svojo politično propagandno moč in gradi privlačnost za množice na drugih potrebah: »več glasbe, več športa, več zabave«, nas prepričuje neka radijska postaja. Mogotci v športu vse bolj manipulirajo z ljudmi kot »porabniki« športa, tj. gledalci, saj strežejo potrebi množic po pozabi vsakdanjosti, dela, skrbi. Šport postaja idealen izgovor za lahkotno življenje brez težav. Torej dulce brez utile, igre brez kruha. Nenavadno bi bilo, če se tem težnjam v izvijanju športa iz okvirov totalitarne države in prehajanju v prostor svobodne demokracije ne bi prilagajali tudi mediji, javna občila torej, ki poskušajo ponujati resnico stvarnosti in brez katerih baje ne bi vedeli ničesar, kar vemo. Očitno je, da se mediji zelo hitro spreminjajo tako v služabnike svojih lastnikov kot v zagovornike želja ljudstva. Tudi na področju športa sami določajo, kaj naj bi ljudstvo