Naj na koncu tvegam in si vprašanje zastavim zelo konkretno. Če bi bil lastnik založbe in bi ravnal s svojim denarjem - bi se pogajal in držal kvote čim nižje, ali bi - kar je glede na moj značaj dosti verjetnejše - bil širokogruden in bi na kratko in na hitro bankrotiral? V prvem primeru bi bil v očeh avtorjev koristoljubnež, ki misli predvsem na svoj dobiček, pijavka, ki hoče dobro živeti na račun tujega dela, namesto da razmišlja o svojem kulturnem poslanstvu. Toda ali ne bi, ko bi kot slab gospodar pognal firmo v stečaj, naredil še večjega pregreška, saj bi uničeval osnovno dejavnost? Zato bi med delovnim časom poslal sentimentalnost na dopust in tisto naklonjenost, ki jo imam do avtorjev, porabil za iskanje dodatnih virov denarja za njihove honorarje; oblikoval bi dostojen založniški program, ki bi moral biti nespregledljiv in bi zagotavljal vsaj prodajo knjižnicam in tistim dvestotim kupcem knjig, ki dajo kaj nase. Avtorjem bi del honorarja vezal na nastope, s katerimi bi mi pomagali promovirati knjigo. Tega, da niso plačani od prodaje, jim ne bi očital, in previsokih honorarjev tudi ne. Sem pač tudi sam prevajalec in vem, da je čas, ki ga presedim za dobrim besedilom, najbolj mizerno plačan čas mojega življenja. Predvsem pa ne bi pričakoval njihove hvaležnosti. Vedel bi, da se bodo v tistem trenutku, ko bom propadel, obrnili drugam, kot da me nikoli ni bilo - kakor so storili v primeru Wieserja, ki jih je menda plačeval slabo, in v primeru Mihelača, ki jih je najprej plačeval bajno, na koncu pa baje sploh ne več.