Kot piše pisateljica in ena prvih lezbičnih aktivistk v Sloveniji Nataša Sukič v študiji Queer telesa v elektronskih medijih, institucionalizirana in naturalizirana heteroseksualnost zahteva in obenem proizvaja enodimenzionalnost spolov, bipolarnost seksualnosti ter izgrajuje meje možnosti želje. »Etablirana, heteroseksualna kulturna matrica, skozi katero se izgrajuje spolna identiteta, tudi zahteva, da nekatere identitete preprosto ne obstajajo, in tak odnos moči, ki ga tovrstne zahteve ustvarjajo, skušajo nekonformne seksualne manjšine ovreči.« Prav to si za cilj postavi drugi val gejevskega in lezbičnega gibanja, ki ugleda izvor zatiranja manjšin v kulturnih reprezentacijah in predvsem v tem, kako določene avtoritete v znanosti portretirajo in konstruirajo identitete. Gibanje tako v 90. letih prvič pod vprašaj postavi njihovo vrednotno nevtralnost in objektivnost. Kot piše Roman Kuhar v predgovoru h knjigi Domala normalen Andrewa Sullivana, »akterji gibanja zahtevajo opustitev binarnih razmerij heteroseksualnost-homoseksualnost in moški-ženska ter se zavzemajo za redefinicijo esencialističnega razumevanja seksualnosti«. Z zavračanjem kategorij »homoseksualnost« in »heteroseksualnost« promovirajo idejo biseksualnosti in notranje polimorfne, androgine človeške narave ter se oprejo na konstruktivistični argument, da so seksualne identitete zgolj družbene fikcije, ne pa nekaj »naravnega«, kot lahko še danes tudi na naših odrih slišimo govoriti kakega polizobraženega političnega populista.