podmena in osnova teh gibanj, vendar je sčasoma zgubljal na pomenu, saj so politične strategije vse manj temeljile na ideji delavskega razreda, ker so bile zaradi tega preostale kategorije, od spola do rase, postavljene v podrejen položaj. V ospredje zato prihaja kritika, utemeljena na kulturi. Akterji in akterke drugega vala gejevskega in lezbičnega gibanja menijo, da je izvor zatiranja manjšin v kulturnih reprezentacijah in predvsem v tem, kako določene avtoritete v znanosti portretirajo in konstruirajo identitete. Gibanje je pod vprašaj postavilo njihovo vrednotno nevtralnost in objektivnost. Filozofija transformacijske politike je zato temeljila na zoperstavljanju normativnemu sistemu vzajemno izključujočih se seksualnih in spolnih norm. Akterji gibanja zahtevajo opustitev binarnih razmerij heteroseksualnost-homoseksualnost in moški-ženska ter se zavzemajo za redefinicijo esencialističnega razumevanja seksualnosti. Z zavračanjem kategorij »homoseksualnost« in »heteroseksualnost« promovirajo idejo biseksualnosti in notranje polimorfne, androgine človeške narave. Oprejo se na konstruktivistični argument, da so seksualne tipologije (homoseksualnost, heteroseksualnost) zgolj družbene fikcije, ne pa nekaj naravnega. Leta 1972 je Nacionalna koalicija homoseksualnih organizacij v Ameriki, na primer, pozvala k ukinitvi vseh določil zakonodaje, ki možnost poroke zamejujejo s spolom in številom. Pravice, ki izhajajo iz poroke, zahtevajo za vse ljudi, ki bivajo skupaj, ne glede na spol ali število. Njihov cilj je bil torej v preseganju omejujoče binarnosti seksualnost-spol, iz česar je posledično sledila tudi binarna ekskluzivnost homoseksualnost-heteroseksualnost in moškost-ženskost. Osvobodilno gibanje si je torej prizadevalo za radikalno transformacijo družbenih struktur in vrednot, zavzemanje za pravice homoseksualcev pa je tako postavljeno v kontekst potrebe po širših družbenih spremembah. Homoseksualno osvobodilno gibanje homoseksualcev zato ne predstavlja več kot enakih heteroseksualni večini, z izjemo spolne orientacije, pač pa prevprašujejo same kategorije, na katerih temelji heteroseksualna dominacija – od spolnih vlog do monogamije in podobnega. Ampak to je bila samo izhodiščna radikalna ideja, ki pa, kot ocenjuje Seidman (1993), ni razvila kredibilne strategije za transformacijo družbenega režima. Ta je namreč predvideval stabilno homoseksualno oziroma heteroseksualno identiteto. Drugi generaciji gejevskih in lezbičnih aktivistov in akti-