Premiera si zasluži trepljaj po hrbtu vsaj za dvoje. Ena: prva se je ovedela možnosti brezplačne revialistike. Za nekaj let je prehitela Žurnale, Cityje in druge, ki se zdaj drenjajo v vrsti za bralce. Dve: natančno je naciljala svojo publiko. Namesto neselektivnega vsiljevanja po vogalih si je omislila stojala po kinih in knjižnicah. In dojela je nekaj, kar v kulturni industriji ni zmeraj preprosto in samoumevno: da kritična distanca do obravnavanega predmeta ni pljuvanje po 'izdelku'. Da, skratka, revija, ki izrazito promovira film, kinematografe in obisk kina, ni nekritično navdušena, ampak ustvarja kontekst, v katerem bodo dobivali svoje mesto. Tudi samo eno zvezdico v ocenah. Tudi kritiko, ki bo uničujoča. Kontekst ni okoliščina, ampak že fluidni, nepredvidljivi del - eh, pa uporabimo to mehanicistično besedo - produkta. Poslovnež, ki se namenoma ali po spletu naključij znajde na tleh kulturne produkcije, najde tu kar nekaj naukov. Recimo: priljubljene poteze okrog zmanjševanja stroškov, ki so pogosto same na sebi nemajhen strošek, ko se začnejo z njimi ukvarjati zadevni najeti strokovnjaki, v zametku rešuje 'nos' - zdrava intuicija, navezana na zmožnost intelektualnega premisleka, in hitra akcija. In: kulturni produkt je, tako kot avtomobili z varnostjo, pogojen z intelektualnim okoljem. S stratifikacijo vrednot. Z okusom, ki se lahko predvidljivo izplača (tu se navadno dela gneča) ali pa nepredvidljivo nagradi (okej, lahko tudi flopne, ampak seštevek se pametnemu zmeraj izide). Na občutljivi meji med ponudbo in ovrednoteno informacijo je Premiera ujela pravo mejo in mero, kar sploh ni lahko. Navsezadnje sta ne tako daleč narazen propadli dve reviji, obe dobro zastavljeni, ki nista našli tega razmerja - entuziastični Oskar in pred kratkim vse bolj priljubljeni Deloskop, ki bi si bil zlahka privoščil brezplačno trženje.