In sem prihitela vsa zasopla v Labodovo novo trgovino, odhitela po stopnicah v gornje nadstropje, kjer naj bi se sprehodila od točke A do točke B, ter ostrmela: prostor, pripravljen za modni defile, ob pisti stoli v vrstah … Cmok v grlu. V garderobi uzrem v kup popisanega papirja študijozno poglobljenega Boruta – čebljanje žensk, ki se preoblačijo, si s kremo za porjavelo kožo barvajo noge, se obračajo skeptično pred ogledalom, si dajo še enkrat popudrati nos in naviti lase, ga očitno sploh ne moti – in ga vprašam: "Borut, kaj pa je to nama treba bilo?" On pa: "Mogoče bova s svojim nastopom rešila kakšno delovno mesto in olajšala življenje kaki delavki …" Zares je tako mislil. In vsi nastopajoči z njim. Tam smo bili, da bi pomagali promovirati blagovno znamko, ki propada, prišli smo v skupnem upanju, da bi poletel Labod.