Michaud vidi svojevrsten paradoks v tem, da je v tako poudarjanem stremljenju k lepemu umetniških stvaritev vse manj, hkrati pa je vse več ravnanj in početij, ki se razglašajo za umetniška. Namesto objektov estetske kontemplacije so v ospredju dispozitivi in postopki, ki funkcionirajo kot umetnine, opredeljene z nameni in koncepti. Ker jih lahko producira kdorkoli, je treba to inflatorno produkcijo ves čas »trošiti«. Za trošenje pa je potrebno ustvarjati pogoje in priložnosti. Nič čudnega torej, da se z neverjetno naglico množijo prizorišča (muzeji, galerije, kulturni centri) in dogodki (bienalni, trienalni, usmerjeni, tematski...), na katerih se ta produkcija razkazuje, povzdiguje in kopiči do neobvladljivosti, na podoben način kot blago v veleblagovnicah. Sistem njene promocije ni bistveno drugačen od tistega, ki promovira blagovne znamke. Če se nekdo uvrsti na eno izmed primerno razvpitih prireditev, za katero je pristojen še bolj razvpit kurator, bo zanesljivo postal preverjena »blagovna znamka«, o kateri morebitni pomisleki niso zaželjeni. Kaj dela, pravzaprav ni pomembno, važno je, da je prisoten oziroma da je bil izbran. Odločilna je (samo)promocijska spretnost, ki je nadomestila vse veščine, nekdaj zahtevane za čim popolnejšo materializacijo ideje v umetniškem objektu. Ker je objekt izginil ali pa lahko obstaja v kakršnikoli pojavni obliki, improvizirano sestavljen, efemeren, najden, od nekod prinešen, bo vznemiril samo nostalgike, ki se jim toži po izjemnosti in redkosti artefaktov nekdanjih časov, vključno z modernističnimi. A ti časi so minili, vstopili smo v drugačen svet estetske izkušnje in drugačen svet umetnosti, v katerem estetska izkušnja prežema vse izkušnje, tako da je ni več moč hierarhizirati, ker je povsod, fluidna, lebdeča kot vonj. Zato Michaud zaključuje, da je ta vseprisotnost kompatibilna s hiperestetizacijo sveta, v katerem je umetnost prešla v plinasto stanje več kot jo je, manj jo opazimo in laže jo enačimo z realnostjo, ki se je sama zamenjala z videzom. n