Pozno dopoldne smo lovili na robu kanalov in oprezali za tarponi. Ko sem v enem od številnih tolmunov s potezanko tipal nekje ob dnu, mi je prijela barakuda. Ni bila velika, morda kakšnega pol metra. Prijela je na drugi strani kanala, ob skoraj povsem izvlečeni vrvici. Po zaseku se je na njenem koncu zvijala srebrno zelena sorodnica ščuke. Neverjetno dobra vidljivost je v tropskem morju. Njeno nenormalno gibanje je iz globine pritegnilo sovrstnico. A ne tako, kot pri nas, kjer zapetega klena do brega dostikrat pospremi še del jate. Velika barakuda, vsaj meter dolga, jo je zagrabila počez, čez trup. Čutil sem veliko težo na koncu vrvice, hkrati pa kot na dlani gledal enega prizorov iz narave, ki jih riše življenje. Manjša barakuda se je večji le nekako izvila iz gobca in še vedno ostala na trnku. Še hitreje sem jo potegnil k sebi. Čez nekaj trenutkov se je zopet zasvetilo progasto telo velike ščuke. Zagrabila je moj plen, stisnila gobec in manjšo dobesedno presekala na pol. Zadnja polovica ribe je počasi izginila v globini, na vrvici pa sem še vedno imel prednjo polovico. In k sebi sem potegnil še trzajoči ostanek žrtve; tisto pač, kar je padlo iz gobca večje barakude.