Tukaj se moram za trenutek posvetiti človeškemu ozadju, na kakršnem so se razvijale naše naklonjenosti in mržnje. Iz množice kričečih in umazanih mladih obrazov so se morali v očeh učiteljev razlikovati le nekateri s kakšno klico individualnosti. Podobno se je Olimp vzgojiteljev za nas delil na nekaj protagonistov in zbor. Nižji vladarji so si pozornost zaslužili s svojimi čudaštvi. Tako nam je geograf, ki smo ga klicali gorila, kdove zakaj poosebljal preteklost in menda je zares učil še v carski gimnaziji. Bil je dolg kakor prekla, s temno poltjo in črnimi brki, oblečen v progaste hlače in suknjič. Pretegoval se je na stolu in na široko zehal, da je bilo videti, kot se nam je dozdevalo, črno nebo, kar je pri psih znamenje hudobnega značaja, in njegov primer je to potrjeval. Njegov dolgčas se je pri priči razlezel na vse in izbruhnil je pekel. Takrat je, ker je bil preveč len, da bi spregovoril, naperil kazalec proti klopem in z roko malomarno zarisal polkrog. Ta, na kogar je pokazal, je moral mimo katedra stat v kot. Proti koncu ure so bile klopi skorajda prazne. On ali zgodovinar striček Kalauszeuski, ki je govoril z močnim beloruskim naglasom, sta vendarle sodila med drugorazredne like, ki so jih povrhu pogosto menjavali.